Košarica (0)
To Whom It May Concern
Lokacija: Španski borci
- 8,00 EUR Default
To Whom It May Concern
Koreografija: Rosana Hribar in Gregor Luštek
Ples: Nataša Mihoci, Nataša Jurišić, Nela Sisarić, Ivana Kalc, Rosana Hribar, Gregor Luštek, Petar Banda, Nino Bokan
TO WHOM IT MAY CONCERN?
KOGARKOLI TO ŽE ZADEVA, TO NI BILO NAMENJENO NJEMU!
Koga danes karkoli zanima? Komu koristi umetnost? Kaj z njo narediti? Plesalca in koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek se bosta v »gibalni raziskavi« To whom it may concern ukvarjala z vprašanji, ki zadevajo v samo jedro uprizarjanja, razumevanja in reflektiranja umetnosti danes. Gre za temeljni paradoks sodobne pozicije »sprejemanja« umetniških vsebin in »pošiljanja« individualnih form, ki so še posebej krhke, ko gre za tako »fluidno« umetniško zvrst, kakršna je sodobni ples.
V jedru slednjega se namreč oblikuje sama ambivalentnost procesa opazovanja, ki, da bi bil lahko razumljen, potrebuje koncept, ki ga mora znati preseči na ravni ne-konceptualnega. Za preseganje (zaprtosti koncepta v lastno pozicijo izrekanja) je nujen »samomor koncepta«, ki pa ga je mogoče opraviti le na polju telesnega. Telo koncept zgrabi za vrat, ga prežveči ter ga na koncu izpljune zato, da lahko govori samo zase. Pri tem ne gre za »nadomestek«, niti za njegov »prežitek«, temveč za radikalno nov začetek, ki lahko edini ustvari pogoje za svoje lastno bivanje in delovanja. Umetnik / plesalec mora »umor koncepta« izvesti popolnoma sam ter za »čistino« lastne poetike iz kadi (skupaj z umazano vodo) izvreči tudi dojenčka.
Gre za lastne telesne zgodbe, ki iščejo naslovnika. Za njihovo nenehno iskanje, sesedanje vase in samo-spraševanje, ki vselej poteka z razlogom. Na drugi strani je nekdo, ki gleda. Ki sledi ali ne sledi, ki razume ali ne razume, vselej pa nekaj vzame. Vzame si vedno točno tisto, kar razume in čemur že tako ali tako sledi. To nisi nujno ti, ampak je vselej tvoj gib, ki govori, ki biva, ki kreira in ki polni praznino v drugem. Ustvarja potencialno energijo, s katero se gledalec hrani, a si tega ne priznava kljub temu, da jo zaznava. Čemu potem tvoja zgodba, kot zato, da jo preprosto – izplešeš – oziroma se tega učiš ne glede na to, koga / kaj zadeva.
Koreografija: Rosana Hribar in Gregor Luštek
Ples: Nataša Mihoci, Nataša Jurišić, Nela Sisarić, Ivana Kalc, Rosana Hribar, Gregor Luštek, Petar Banda, Nino Bokan
TO WHOM IT MAY CONCERN?
KOGARKOLI TO ŽE ZADEVA, TO NI BILO NAMENJENO NJEMU!
Koga danes karkoli zanima? Komu koristi umetnost? Kaj z njo narediti? Plesalca in koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek se bosta v »gibalni raziskavi« To whom it may concern ukvarjala z vprašanji, ki zadevajo v samo jedro uprizarjanja, razumevanja in reflektiranja umetnosti danes. Gre za temeljni paradoks sodobne pozicije »sprejemanja« umetniških vsebin in »pošiljanja« individualnih form, ki so še posebej krhke, ko gre za tako »fluidno« umetniško zvrst, kakršna je sodobni ples.
V jedru slednjega se namreč oblikuje sama ambivalentnost procesa opazovanja, ki, da bi bil lahko razumljen, potrebuje koncept, ki ga mora znati preseči na ravni ne-konceptualnega. Za preseganje (zaprtosti koncepta v lastno pozicijo izrekanja) je nujen »samomor koncepta«, ki pa ga je mogoče opraviti le na polju telesnega. Telo koncept zgrabi za vrat, ga prežveči ter ga na koncu izpljune zato, da lahko govori samo zase. Pri tem ne gre za »nadomestek«, niti za njegov »prežitek«, temveč za radikalno nov začetek, ki lahko edini ustvari pogoje za svoje lastno bivanje in delovanja. Umetnik / plesalec mora »umor koncepta« izvesti popolnoma sam ter za »čistino« lastne poetike iz kadi (skupaj z umazano vodo) izvreči tudi dojenčka.
Gre za lastne telesne zgodbe, ki iščejo naslovnika. Za njihovo nenehno iskanje, sesedanje vase in samo-spraševanje, ki vselej poteka z razlogom. Na drugi strani je nekdo, ki gleda. Ki sledi ali ne sledi, ki razume ali ne razume, vselej pa nekaj vzame. Vzame si vedno točno tisto, kar razume in čemur že tako ali tako sledi. To nisi nujno ti, ampak je vselej tvoj gib, ki govori, ki biva, ki kreira in ki polni praznino v drugem. Ustvarja potencialno energijo, s katero se gledalec hrani, a si tega ne priznava kljub temu, da jo zaznava. Čemu potem tvoja zgodba, kot zato, da jo preprosto – izplešeš – oziroma se tega učiš ne glede na to, koga / kaj zadeva.
Več na spletni strani - Španski Borci.