Kako oblikovati takšen razpored sedežev v dvorani, da bodo na eni strani upoštevana veljavna pravila v času epidemije Covid-19, na drugi strani pa dosežen maksimalen finančni učinek od prodanih vstopnic? Obdelajmo to vprašanje na primeru majhne dvorane z devetimi vrstami in po desetimi sedeži v vsaki vrsti. Skupna razpoložljiva kapaciteta dvorane je torej 90 sedežev, maksimalen finančni potencial od prodaje vstopnic ter pri povprečni ceni vstopnice 8 EUR pa je 90 sedežev krat 8 EUR / sedež, kar je 720 EUR.

Na prvi pogled je naloga videti enostavna. Predpostavimo, da je za ohranjanje socialne distance dovolj zagotoviti po dva prosta sedeža med sosednjima gledalcema ter izvzeti iz prodaje vsako drugo vrsto. Reducirani sedežni red dvorane, ki je narejen 'na prvo žogo' in brez nekega podrobnejšega premisleka, prikazuje slika spodaj. 

Vstopnice je možno kupovati za zeleno obarvane stole, medtem, ko so belo označeni stoli izvzeti iz prodaje in zagotavljajo med gledalci tampon cono, oziroma cono socialne distance. Kapaciteta dvorane se je na ta način drastično zmanjšala in od prvotno 90-tih stolov je za prodajo na voljo le še 20 stolov. Temu primerno se je zmanjšal tudi maksimalen finančni potencial posamezne prireditve, ki je iz začetnih 720 EUR po prireditvi padel na vsega 160 EUR.

Če pustimo ob strani vprašanje, ali je z 20-timi prodanimi vstopnicami in 160 EUR prihodka sploh možno pokriti stroške prireditve, in tudi laiku je jasno, da jih ni možno, je dejstvo, da ne bo prodanih niti teh 20 vstopnic. Vprašajmo se zakaj?

Razlog je v vedenjskem vzorcu. Ljudje gredo v kino pa tudi na druge prireditve, najpogosteje v paru in kljub epidemiji se odpira logično vprašanje, zakaj v kinu ne bi mogli sedeti skupaj, če pa lahko počno skupaj vse druge stvari v svojem življenju. Dolgoletna statistika prodaje vstopnic za kina, gledališča, ali pa recimo za športne prireditve, nam razkrije podatek, da ljudje v posameznem nakupu v povprečju kupujejo po 2,57 vstopnice. Kaj se bo torej zgodilo, ko bodo ugotovili, da ne morejo kupiti dveh sedežev skupaj? Največji del jih bo opustil namero, namesto obiska prireditve pa izbral nek drug način druženja. Poznavanje statistike bi bilo torej pametno vključiti v razmišljanje, reducirani sedežni red pa narediti na način, ki bo na eni strani sledil vedenjske mu vzorcu, na drugi strani pa spoštoval pravilo socialne distance. Naredimo zdaj to spremembo.

Novi reducirani sedežni red ponuja kupcem vstopnic 15 parov sedežev, ob tem pa povečuje razpoložljivo kapaciteto naše namišljene dvorane iz 20 na 30 sedežev. Hkrati s tem se seveda poveča tudi maksimalen finančni potencial po posamezni prireditvi, ki je po novem 30 sedežev krat 8 EUR po sedežu, kar je 240 EUR po prireditvi. Potencialni prihodek od prodanih vstopnic je sicer še vedno mizeren, a kljub vsemu je za 80 EUR boljši od prve opcije. Hkrati je verjetnost, da bodo razpoložljivi sedeži tudi dejansko prodani, veliko večja, saj novi sedežni red upošteva pravilo, da se največkrat kupujeta po dve vstopnici v enem nakupu. No, problem se zdaj pojavi na nekem drugem mestu. Dokler se prodaja vstopnic vrši samo na klasični način, kar pomeni edino na blagajni dvorane, povsem zadostuje, da dobi blagajničarka jasno navodilo, da lahko prodaja le po dve vstopnici. Nekateri izmed kupcev bodo sicer razočarani, ker ne bodo mogli kupiti samo ene vstopnice, a takšnih primerov bo malo. Prav tako bo malo tudi tistih, ki bi morda želeli kupiti tri vstopnice. Toda čim bo omogočena tudi spletna prodaja vstopnic, obstaja zelo velika verjetnost, da bo nekdo kupil samo enega od dveh sedežev v paru, drugi sedež pa bo ostal neprodan, kar v našem primeru pomeni 8 EUR minusa pri že tako bednem prometu od prodaje vstopnic.

Digitalna platforma Mojekarte™ ponuja za omenjeni problem svojim uporabnikom odlično rešitev. Dva, tri, štiri, ali kolikor koli sedežev že, je možno v programu povezati v nedeljive prodajne enote na način, da imajo kupci na voljo le eno možnost in sicer, da kupijo izključno vse povezane sedeže. Trik je torej v tem, da se sedeže najprej poveže v nedeljive prodajne enote, na to enoto pa se potem zveže prodajna cena za vse sedeže v skupini. V našem primeru smo v nedeljivo prodajno skupino povezali po dva sedeža, cena takšnega dvojnega sedeža pa bo potem 2 x 8 EUR = 16 EUR. Če želi nekdo sedeti sam, bo moral v vsakem primeru kupiti in plačati dvojni sedež, nad čemer seveda ne bo navdušen. Prav tako bodo brez vstopnic ostali vsi, ki bi želeli kupiti tri vstopnice. Pa bi lahko morda zadovoljili tudi te kupce? Seveda. Poglejmo kako. 

Deleži transakcij v katerih sta kupljeni dve, ali pa ena, tri in večje število vstopnic so v nekem bolj kot ne konstantnem razmerju. Če nam je to razmerje znano, ga lahko apliciramo na sedežni red ter ga na ta način še bolj približamo željam kupcev. Na sliki levo smo sedeže v naši namišljeni dvorani povezali v 11 nedeljivih skupin s po dvema sedežema ter dve skupini s po tremi sedeži, ob tem pa pustili še dva posamezna sedeža. Skupno število razpoložljivih sedežev je ob tem ostalo enako kot v prejšnjem primeru z »dvojčki«, enak pa je ostal tudi maksimalni finančni potencial posamezne prireditve. Laik bi se seveda vprašal: »In kaj smo s tem sploh pridobili?« Hudič se vedno skriva v podrobnostih, pravi pregovor. Upoštevajoč vedenjski vzorec na strani publik smo z novo razporeditvijo sedežev povečali verjetnost, da bodo prodani vsi sedeži. V razmerah, ko šteje vsaka prodana vstopnica, to nikakor ni zanemarljiva izboljšava.

V skladu s statističnimi podatki bodo najprej razprodani dvojni sedeži. Kako se bo nato nadaljevala prodaja je odvisno od prireditve. Če gre recimo za filmsko projekcijo, bodo prej prodani posamezni sedeži, trojčki pa bodo prodani na koncu. V primeru, da gre za gledališko predstavo, bo ravno obratno. Najprej bodo prodani trojčki in šele na koncu posamezni sedeži. In še ena zanimivost. V primerih, ko gre za prireditve za otroke, je najboljša opcija, da se oblikuje sedežni red s samimi trojčki povezanih sedežev. Tipičen primer so recimo projekcije risanih filmov, na katerih najpogosteje srečamo enega starša z dvema otrokoma. Digitalna platforma Mojekarte omogoča svojim uporabnikom, da si pripravijo in shranijo za nadaljno uporabo različne predloge in nastavitve sedežnih redov svojih dvoran, kateri sedežni red bodo uporabljali v posameznem primeru pa je odvisno od potreb konkretne prireditve.

Primer v nadaljevanju ilustrira konkretni primer implementacije prej obravnavane ideje na dvorani Mestnega satiričnega gledališča Kerempuh v Zagrebu, »korona« sedežnica pa je oblikovana in parametrizirana na temelju statističnih podatkov spletne prodaje vstopnic v omenjenem gledališču. Glede na rezultate prodaje vstopnic, je bila sama ideja reducirane »korona« sedežnice kakor tudi njena izvedba zadetek v polno.

Ljubljana, maj 2020

Zoran Bistrički, svetovalec uprave