Luisa MIller ČET

Luisa Miller (1849) je bila prvič uprizorjena v Teatro San Carlo v Neaplju. Dela, ki jih je Verdi ustvaril pred tem, so s stališča čustev in motivacije osrednjih oseb veljala za bolj preprosta, od tod dalje pa je skladatelj v svojem opusu začel graditi nov in bolj zapleten svet. Schiller je bil nedvomno poleg Shakespeara Verdijev literarni favorit, saj se je v svojih delih zavzemal za dostojanstvo človeške duše v razponu od romantično razviharjenih do globlje filozofsko sporočilnih vsebin. V dramski podlagi, po kateri je Cammarano napisal libreto, sta ga pritegnili zgodba, polna strasti, in neizbežnost, s katero protagonista drvita v tragični konec, usodno posledico prepleta družinske tragedije z determiniranostjo, ki jo je krojilo politično in družbeno življenje. Psihološko prodorni in večplastni značaji, med njimi vsekakor v politično spletko ujeta Luisa in Rudolf, ki se ne more sprijazniti z njeno odločitvijo za poroko z drugim moškim, ter dejstvo, da ljubimca prepozno spregledata igro intrig, so bili več kot zgolj dobra osnova za to, da se je razkril tudi Verdijev dar za čudovite lirične linije in pretanjeno orkestracijo. Skladateljeve poznejše opere so Luiso Miller sicer nekoliko zasenčile, a se je kljub temu uspela obdržati na repertoarjih opernih gledališč. Delo, polno lepote in žlahtnosti, je vselej kljubovalo okusom mode, zlasti Rudolfova arija Quando le sere al placido se je v zgodovino zapisala kot eden izmed biserov klasičnega tenorskega repertoarja.