KULTURA IN ŠPORT NA SOCIALNI DISTANCI

Kot vse kaže bo socialna distanca, ki je v minulih tednih ena od najpogosteje uporabljanih besednih zvez, ostala nekaj s čimer bomo morali živeti še nekaj časa. Slike razprodanih dvoran in štadionov izpred nekaj mesecev so za zdaj še žive, a z minevanjem časa bodo bledele in postale spomin na obdobje, preden je pandemija korona virusa zamajala temelje družbe ter začela spreminjati svet in ustaljene navade ljudi. Kot kaže trenutna situacija se bo treba vsaj še nadaljnjih nekaj mesecev prilagajati nastalim razmeram ter sprejeti nove vzorce in pravila, ki bi se nam še pred nekaj meseci zdela neživljenjska.

Čeprav se bo zdelo marsikomu takšno razmišljanje preuranjeno, ali pa morda celo smešno, se bo pri načrtovanju prireditvene infrastrukture prihodnosti morda oblikoval celo nek novi standard za razmak med sedeži. V ne tako daljni preteklosti smo bili pri prenovah starih in načrtovanju novih stadionov že priča drastičnemu zmanjševanju kapacitet v primerjavi s starejšimi objekti. To je sicer rezultiralo v večjem udobju gledalcev, toda ne pozabimo, da temeljni motiv zmanjševanja števila sedežev ni bil povezan z udobjem gledalcev temveč z njihovo varnostjo.

Ker ljudska potreba po kulturnih, športnih, zabavnih in drugih dogajanjih nikoli ne zamre, različni dogodki pa so se odvijali tudi v časih, ki so jih zaznamovale svetovne vojne, nas naša vloga razvijalcev programske opreme vzpodbuja k razmišljanju o možnostih, ki so na voljo uporabnikom večopravilne informacijske platforme Mojekarte. Ob postopnem rahljanju ukrepov in sproščanju trenutnih omejitev, ki so zdaj del našega vsakdana, bo postal aktualen izziv vzpostavitve prodaje vstopnic v nekem posebnem režimu, ki bi zagotavljal, da se na prireditvenih prostorih upošteva zahtevana socialna distanca.

Na prireditvenih prostorih s segmenti in numeracijo sedežev, je ob primerni organizaciji samega vstopa na prizorišče (recimo od prve proti zadnji vrsti, po vrstah pa od leve proti desni, ali pa iz sredine navzven kar je odvisno od konkretne numeracije sedežev) ter njegovega organiziranega zapuščanja (recimo v obratnem vrstnem redu), možno zagotoviti spoštovanje pravil socialnega distanciranja. Udejanjiti bi bilo možno celo bolj dosleden nivo socialnega distanciranja kot ga lahko vidimo danes recimo v trgovinah. Gledalci so namreč že slabih 20 let navajeni kupovati natančno določen sedež v dvorani ali pa na stadionu, logistika samih objektov in orientacija znotraj njih pa zanje tudi ni neznanka.

Če je torej sedežni red za posamezni dogodek pripravljen tako, da se zagotovi določena restrikcija razpoložljivih sedežev, kar v nadaljevanju seveda zagotavlja ustrezno oddaljenost gledalcev, izgleda vse skupaj elegantno izvedljivo. Seveda je potrebno pri oblikovanju sedežnega reda upoštevati še vse ostale specifike, ki jih imajo prireditveni prostori. Zunanja prizorišča kot so recimo štadioni, ali pa na primer koncertni odri na prostem se seveda v marsičem razlikujejo od športnih, koncertnih, ali pa na primer gledaliških dvoran. Prav tako ima svoje določene specifike tudi vsak posamezni infrastrukturni objekt. Ne nazadnje je potrebno seveda upoštevati tudi specifike publik na posameznih vrstah dogodkov.

Naj to razmišljanje sklenemo s povezavo na dva namišljena dogodka, ki smo ju s ciljem vizualizacije obravnavanega vprašanja pripravili v največji domači kulturni dvorani (https://www.mojekarte.si/si/kultura-socialne-distance/vstopnice-1132221.html) ter na tipičnem domačem štadionu (https://www.mojekarte.si/si/sport-socialne-distance/vstopnice-1132224.html). Verjamemo, da si bo večina bralcev enostavno ustvarila vtis, kako bi simulacija sedežnega reda za posamezen dogodek delovala v resnici, za vsak slučaj pa smo dodali še galerijo slik.

Ljubljana, april 2020

Zoran Bistrički, svetovalec uprave