KAPA, film

Prvi slovenski božični celovečerni film režiserja Slobodana Maksimovića zgodbo o dečku, ki nima nič, in deklici, ki ima vse, preplete z močno vero v čudeže in jo poveže v topel, humoren in mestoma tudi napet film.

Po filmu sledi pogovor z ustvarjalci filma.

Slobodan Maksimović / Slovenija, Slovaška, Luksemburg, Hrvaška / 2022 / 86 min / slovenščina / 6+

zgodba
Erik ima devet let in živi v mladinskem domu. Na glavi ves čas nosi kapo. Ko mu je še posebej hudo, si jo povezne kar čez nos. Kapo mu je namreč spletla mama. Ker je Erik tih in zadržan fant, mu v domu ni lahko – nanj se še posebej rada spravlja skupina starejših varovancev. Ko je za božič izžreban, da praznik preživi pri premožni dobrodelni družini, ga to prav nič ne razveseli. Najraje bi šel domov, k staršem. Nad Erikovim božičnim obiskom pa ni prav nič navdušena niti sedemletna Lučka. Ona bi raje deklico, za božič pa kužka. A kljub začetnemu nesoglasju je njun božični večer poseben: ko pri smrečici zalotita Božička, mu brez oklevanja sledita v avto. Erik in Lučka se namesto v posteljo odpravita na pustolovščino po praznično okrašenem mestu. Božična noč obema prinese izpolnitev želja, a ne čisto tako, kot sta pričakovala.

o avtorju
Rojen leta 1975 v Sarajevu. Je režiser in scenarist. Njegov celovečerni prvenec Hvala za Sunderland je leta 2012 osvojil vesno za najboljši slovenski film, opažen pa je bil tudi njegov drugi mladinski celovečerec Nika. Režira tudi uspešne televizijske serije, kot sta Mame in Primeri inšpektorja Vrenka.

filmografija (izbor)
2012 Hvala za Sunderland
2015 Tehnika ljudstvu (dok.)
2016 Nika
2017–2018 Mame (TV-serija)
2021 Primeri inšpektorja Vrenka (TV-serija)
2022 Kapa

iz prve roke
»Delati s Kajo in Gajem je bila zame neponovljiva izkušnja. Na začetku snemanja sem ju gledal kot nadarjena otroka, na koncu pa sta zame izjemna igralca in odlična prijatelja. Vsak dan sem užival v njuni iskrenosti, neverjetni igri in vzdržljivosti. Večmesečno snemanje, sicer prilagojeno delu z otroki, je celo za izkušene igralce velik zalogaj.«
– Slobodan Maksimović