Modri II

Dirigent: Vladimir Fedosejev

Solist: Andrej Korobejnikov, klavir

Program
Sergej Prokofjev, Romeo in Julija, op. 64 – izbor iz suit
Sergej Prokofjev,Koncert za klavir št. 2 v g-molu, op. 16
Igor Stravinski, Pomladno obredje

Vladimir Fedosejev je junija 2014 z našim orkestrom izvedel Peto simfonijo Dimitrija Šostakoviča (ter dve skladbi Carla Marie von Webra) in koncert je obveljal za enega najboljših v zadnjih letih. Tokratni program bo v času potoval v drugo smer, v preteklost, začenja pa se tam, kjer se je prejšnji končal: v tridesetih letih preteklega stoletja, ko sta imela tako Šostakovič kot Prokofjev težave s sovjetsko oblastjo zaradi svoje domnevno »formalistične« glasbe. Balet Romeo in Julija je bil po seriji zapletov prvič izveden sicer v Brnu, danes znana verzija pa v Leningradu 1940, in dobro ga poznamo tudi pri nas, med drugim ga je pred leti na Festivalu Ljubljana kot dirigent vodil Mstislav Rostropovič.

Fedosejev se je tokrat odločil za izbor iz treh suit, ki jih je na osnovi celovečernega baleta zasnoval sam skladatelj, glavnina programa tega koncerta pa je še iz predrevolucijskega časa: tako Pomladno obredje kot Drugi klavirski koncert Prokofjeva sta bila krstno izvedena leta 1913. Koncert na svojevrsten način odzvanja podobno epizodo iz resničnega življenja, kot jo je na odrskih deskah uprizorila le malo zgodnejša generacijska tragedija dozorevajočih mladostnikov Pomladno prebujenje Franka Wedekinda: tako kot si v Wedekindovi igri eden od treh glavnih junakov sam vzame življenje, si ga je tudi skladateljev prijatelj z Moskovskega konservatorija Maximilian Schmidthof, ki je pred smrtjo Prokofjevu napisal poslovilno pismo.

Koncert zaradi kipenja mladostne čustvenosti, ki se izraža v virtuoznem izbruhu energije, velja za enega tehnično najzahtevnejših v pianistični literaturi, tako da ga bo nadvse vznemirljivo slišati v izvedbi izkušenega Fedosejeva na eni strani in na drugi obetavnega Andreja Korobejnikova – ki je doslej izjemno uspešno vskočil že tako namesto Pogorelića kot celo Kisina!

Leta 2013, ob stoletnici krstne izvedbe Pomladnega obredja – ki sicer nima zveze z mladostnimi travmami, pač pa je šlo za stopnjevanje ruske poganske motivike pri Ruskem baletu od Žar ptice (1910) in Petruška (1911) –, smo pogosto slišali, da gre za eno najvplivnejših partitur preteklega stoletja. Za razvoj moderne glasbe gotovo, a kaj lahko danes v njej najde zrel ruski dirigent in kaj ljubljansko koncertno občinstvo? Kaj več kot malo bolj razgibano klasiko? In kaj je pravzaprav danes poganski ritual?