"V filmu Kapetan režiserja Roberta Schwentkeja se mlad, prestrašen, a iznajdljiv dezerter v izdihljajih druge svetovne vojne znajde in prevzame identiteto oficirja, film pa s tem popelje v grotesken nacistični varietejski šov. Filmski medij obožuje motive dvojnikov, t. i. doppelgängerjev, pa junakove sposobnosti mimikrije, potvarjanja in pretvarjanja, dvojnih iger in manipulacij. Nemški film pri tem igra eno ključnih zgodovinskih vlog vse od caligarizma dvajsetih let 20. stoletja do danes, ko se kot najvidnejši ambasador te doktrine izkazuje Christian Petzold, ki ga je Liffe delno spoznaval že ob retrospektivi Berlinske filmske šole pred osmimi leti. Petzold ne ljubi le junakov, ki zavedno ali nezavedno prevzemajo identitete drugih (spomnite se Phoenixa), identiteto drugih prevzemajo tudi njegovi filmi, inteligentni, pripovedno zaviti in vedno dvoumni biseri, ki takšne ali drugačne klasike postavljajo v drugačen kontekst. Yella (2007), s katero je vstopil v prvo avtorsko ligo, je elegantno predelala B-kult Carnival of Souls (1962), Jerichow (2008) pa Cainovo noir klasiko Poštar zvoni samo dvakrat (1934). Petzoldov novi film Transit resda temelji na istoimenskem romanu Anne Seghers, toda v resnici parafrazira Curtizovo Casablanco (1942), katere dogajanje je – naključno ali ne – postavljeno v isto leto.

O »resnicah in lažeh« bo letos na Liffu kar nekaj govora, malo zavoljo Petzoldove, malo zavoljo tematske retrospektive, ki bo slavila omenjene manipulativne dvojnike. Motiv ni bil tuj niti Orsonu Wellesu, čigar Resnice in laži (1974) smo do včeraj šteli za njegov zadnji dokončani film. Razvpiti Netflix bo popravil ta nesporazum, od letos bomo za poslednjega dojemali Drugo stran vetra, ki je – posneta, a nezmontirana – dolga leta ležala v pariškem bunkerju. Drži, nič ni tako, kot se zdi." Simon Popek

Nakup vstopnic: