Metamorfoze 4°: Črne luknje

Črna luknja je točka čiste singularnosti. Je nemogoč pogoj možnosti tako snovi kakor antisnovi, je polje popolnega izničenja in obenem mesto stvarjenja. Predstava se preko metafore črnih lukenj ukvarja z erozijo zahodnjaške tradicije humanizma, ki je v zgodovini imperializma dobila napadalne značilnosti in katere spodvoj vase lahko danes opazujemo v razmestitvi pozicij moči, statusa resnice in etičnih vrednot. Smo danes sploh še lahko humani?

  • Črne luknje