ODPADLA Amadis de Gaule, premiera
- 40,00 EUR I kategorija
- 35,00 EUR II kategorija
- 31,00 EUR III kategorija
- 29,00 EUR IV kategorija
- 27,00 EUR V kategorija
- 23,00 EUR VI kategorija
- 15,00 EUR VII kategorija
- 200,00 EUR Lože I reda 5 oseb
- 140,00 EUR Lože I reda 4 osebe
- 120,00 EUR Parterne lože
- 75,00 EUR Lože 3 osebe
- Pri nakupu se zaračuna strošek obdelave naročila v vrednosti 1 EUR z DDV na vstopnico.
- Odgovorni organizator in prodajalec
SNG Opera in balet Ljubljana- Župančičeva ulica 1, 1000 Ljubljana
- +386 1 2415959; +386 1 2415960
- [email protected]
- www.opera.si
Johann Christian Bach
Lirična tragedija v treh dejanjih
Premiera v Ljubljani 16. maja 2013
Po smrti Jean-Philippa Rameauja leta 1764 je bila lirična tragedija (tragédie lyrique) vse prej kot v upadanju, saj se je ravno v tistem času razvilo kar nekaj njenih različic, takšnih kot »tragédie« (tragedija), »tragédie en musique« (glasbena tragedija), »tragédie lyrique« (lirična tragedija) ali »tragédie-opéra« (operna tragedija). Slednje so dominirale v repertoarju francoske Kraljeve akademije za glasbo vse do leta 1789. Po prvem obdobju, ki so ga zaznamovale »osvežitve« starih del in njihovo prilagajanje novim modnim trendom – predvsem s poveličevanjem orkestra –, lahko o dejanski posodobitvi tega žanra govorimo od obdobja vladavine kralja Ludvika XVI. V obdobju, ki je trajalo le pičlih trinajst let (1776–1789), so uprizorili okoli trideset novih del, ki so pričala o do tedaj neprimerljivem razcvetu stvaritev na nacionalni lirični sceni. Bachova opera Amadis de Gaule (1779) je odličen primer omenjenega gibanja, ki je zaznamovalo ustvarjanje na Kraljevi akademiji za glasbo v zadnjih desetletjih »predrevolucijskega režima«. Delo je zasnovano na revidiranem besedilu Philippa Quinaulta, ki ga je Lully napisal že celo stoletje poprej in ki v resnici pooseblja takratni francoski klasični okus. Edina sprememba, ki jo je bila stvaritev deležna od obdobja vladavine Sončnega kralja, je tista, pod katero se je podpisal libretist Alphonse-Denis-Marie de Vismes du Valgay, ki prologa, v izvirniku posvečenega vladarju, prav zavoljo tega ni ohranil, pet dejanj pa je skrčil na tri. Amadis de Gaule je bila v izvirniku romantična povest o viteštvu, ki jo je leta 1508 napisal Garcia Rodríguez de Montalvo. To delo pa ni pomembno vplivalo le na ibersko književnost (denimo na Cervantesovega Don Kihota), marveč tudi na opero, saj je navdihnilo nastanek istoimenskih oper Jean-Baptista Lullyja, Georga Friedricha Händla, Johanna Christiana Bacha ter Julesa Masseneta.
Johann Christian Bach (1735–1782), edini član svoje družine, ki je ustvaril kariero na področju opere, je začel ustvarjati v Italiji, deloval pa je tudi v Londonu in Mannheimu, preden se je podal še v Pariz. Opera Amadis de Gaule je nastala na predlog kralja Ludvika XIV., a pozneje ni bila premierno uprizorjena v Versaillesu. Dvorni gledališki odri so bili v tistem času polno zasedeni z igrami in komedijami, zato je Amadis prvič zaživel na odru Kraljeve glasbene akademije v Parizu. Bach je svoje edino delo, napisano za francoske odre, ustvaril, ko je bil že v zadnjih letih svojega svetovljanskega življenja (1778–1779). Partitura vsebuje nekatere Bachove najdrznejše harmonije in orkestracije ter bogastvo arij, vključno s francoskimi ariettami, magičnimi elementi (demoni, duhovi, božanstvi); recitativi pa imajo v Amadisu bolj dramatičen značaj kot v skladateljevih drugih operah. Presenetljivo je bilo, da opera po premieri v Parizu ni zadovoljila občinstva in zato se je Bach vrnil v London, za francoske odre pa ni komponiral nikoli več. Delo potem ni doživelo veliko ponovitev in vse do danes niti svojega resnejšega prerojenja. V dokaj zapleteni zgodbi brat in sestra Arcalaus in Arcabonne, oba čarodeja, preganjata Amadisa in njegovo ljubljeno Oriane, saj je Amadis umoril njunega brata. Po mnogih zapletih ljubimca s pomočjo čarovnice Urgande vendarle premagata svoje sovražnike. Vsebina temelji na srednjeveški tematiki in novela, na podlagi katere je nastala zgodba, je bila v tistem času precej znana. Spektakularni prizori, nekateri od njih prikazujejo celo vojno med demoni, pa prej kot junaštvo slikajo spor med okultnimi protirazsvetljenjskimi silami in utopičnimi zamislimi o ljubezni in svobodi. Diabolični Arcalaus je namreč svoje življenje posvetil sovraštvu, svoj boj pa uperil proti šibkosti občutij.
Premiera v Parizu je bila v zvoku in podobi zaznamovana z stilnim pridihom takratnega časa, saj so glasbeniki zaigrali na historične instrumente, pevci pa v svojem gibu povzemali slog takratnega gledališkega in opernega nastopa. Predstavo Amadis de Gaule je režiral Marcel Bozonnet, ravnatelj Comédie-Française do leta 2006, kulise in strojno tehniko, narejeno v zgodovinskem slogu, je zasnoval scenograf Antoine Fontaine in je bila izdelana v Ateljeju SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Drama Ljubljana. Z zgodovinskimi instrumenti je na premieri v Versaillesu nastopil orkester Le Cercle de l’Harmonie pod vodstvom dirigenta Jérémia Rhorerja. Ponovno postavitev opere sta budno spremljala tudi Center za baročno glasbo iz Versaillesa (CMBV) in Palazzetto Bru Zane – Center za francosko romantično glasbo, ki sta nudila tudi vso potrebno znanstveno pomoč.
Koprodukcija med SNG Opera in balet Ljubljana, Plazzetto Bru Zane iz Benetk, Kraljevo opero iz Versaillesa in Nacionalnim gledališčem l'Opera-Comique iz Pariza.
Premiera 10. decembra 2011 v Versaillesu, Francija
Premiera 2. januarja 2012 v Parizu (Opéra Comique)
Premiera v Ljubljani 16. maja 2013
Besedilo po Philippu Quinaultu in Jean-Baptistu Lullyju: Alphonse-Denis-Marie de Vismes du Valgay
Izvedba v francoskem jeziku s slovenskimi nadnapisi.
Dirigent: Atsuši Sakai /Egon Mihajlović
Režija: Marcel Bozonnet
Scenografija: Antoine Fontaine
Kostumografija: Renato Bianchi
Koreografija: Natalie van Parys
Oblikovanje luči: Dominique Bruguiere
Operni solisti, zbor in baletni ansambel ter orkester SNG Opera in balet Ljubljana
Lirična tragedija v treh dejanjih
Premiera v Ljubljani 16. maja 2013
Po smrti Jean-Philippa Rameauja leta 1764 je bila lirična tragedija (tragédie lyrique) vse prej kot v upadanju, saj se je ravno v tistem času razvilo kar nekaj njenih različic, takšnih kot »tragédie« (tragedija), »tragédie en musique« (glasbena tragedija), »tragédie lyrique« (lirična tragedija) ali »tragédie-opéra« (operna tragedija). Slednje so dominirale v repertoarju francoske Kraljeve akademije za glasbo vse do leta 1789. Po prvem obdobju, ki so ga zaznamovale »osvežitve« starih del in njihovo prilagajanje novim modnim trendom – predvsem s poveličevanjem orkestra –, lahko o dejanski posodobitvi tega žanra govorimo od obdobja vladavine kralja Ludvika XVI. V obdobju, ki je trajalo le pičlih trinajst let (1776–1789), so uprizorili okoli trideset novih del, ki so pričala o do tedaj neprimerljivem razcvetu stvaritev na nacionalni lirični sceni. Bachova opera Amadis de Gaule (1779) je odličen primer omenjenega gibanja, ki je zaznamovalo ustvarjanje na Kraljevi akademiji za glasbo v zadnjih desetletjih »predrevolucijskega režima«. Delo je zasnovano na revidiranem besedilu Philippa Quinaulta, ki ga je Lully napisal že celo stoletje poprej in ki v resnici pooseblja takratni francoski klasični okus. Edina sprememba, ki jo je bila stvaritev deležna od obdobja vladavine Sončnega kralja, je tista, pod katero se je podpisal libretist Alphonse-Denis-Marie de Vismes du Valgay, ki prologa, v izvirniku posvečenega vladarju, prav zavoljo tega ni ohranil, pet dejanj pa je skrčil na tri. Amadis de Gaule je bila v izvirniku romantična povest o viteštvu, ki jo je leta 1508 napisal Garcia Rodríguez de Montalvo. To delo pa ni pomembno vplivalo le na ibersko književnost (denimo na Cervantesovega Don Kihota), marveč tudi na opero, saj je navdihnilo nastanek istoimenskih oper Jean-Baptista Lullyja, Georga Friedricha Händla, Johanna Christiana Bacha ter Julesa Masseneta.
Johann Christian Bach (1735–1782), edini član svoje družine, ki je ustvaril kariero na področju opere, je začel ustvarjati v Italiji, deloval pa je tudi v Londonu in Mannheimu, preden se je podal še v Pariz. Opera Amadis de Gaule je nastala na predlog kralja Ludvika XIV., a pozneje ni bila premierno uprizorjena v Versaillesu. Dvorni gledališki odri so bili v tistem času polno zasedeni z igrami in komedijami, zato je Amadis prvič zaživel na odru Kraljeve glasbene akademije v Parizu. Bach je svoje edino delo, napisano za francoske odre, ustvaril, ko je bil že v zadnjih letih svojega svetovljanskega življenja (1778–1779). Partitura vsebuje nekatere Bachove najdrznejše harmonije in orkestracije ter bogastvo arij, vključno s francoskimi ariettami, magičnimi elementi (demoni, duhovi, božanstvi); recitativi pa imajo v Amadisu bolj dramatičen značaj kot v skladateljevih drugih operah. Presenetljivo je bilo, da opera po premieri v Parizu ni zadovoljila občinstva in zato se je Bach vrnil v London, za francoske odre pa ni komponiral nikoli več. Delo potem ni doživelo veliko ponovitev in vse do danes niti svojega resnejšega prerojenja. V dokaj zapleteni zgodbi brat in sestra Arcalaus in Arcabonne, oba čarodeja, preganjata Amadisa in njegovo ljubljeno Oriane, saj je Amadis umoril njunega brata. Po mnogih zapletih ljubimca s pomočjo čarovnice Urgande vendarle premagata svoje sovražnike. Vsebina temelji na srednjeveški tematiki in novela, na podlagi katere je nastala zgodba, je bila v tistem času precej znana. Spektakularni prizori, nekateri od njih prikazujejo celo vojno med demoni, pa prej kot junaštvo slikajo spor med okultnimi protirazsvetljenjskimi silami in utopičnimi zamislimi o ljubezni in svobodi. Diabolični Arcalaus je namreč svoje življenje posvetil sovraštvu, svoj boj pa uperil proti šibkosti občutij.
Premiera v Parizu je bila v zvoku in podobi zaznamovana z stilnim pridihom takratnega časa, saj so glasbeniki zaigrali na historične instrumente, pevci pa v svojem gibu povzemali slog takratnega gledališkega in opernega nastopa. Predstavo Amadis de Gaule je režiral Marcel Bozonnet, ravnatelj Comédie-Française do leta 2006, kulise in strojno tehniko, narejeno v zgodovinskem slogu, je zasnoval scenograf Antoine Fontaine in je bila izdelana v Ateljeju SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Drama Ljubljana. Z zgodovinskimi instrumenti je na premieri v Versaillesu nastopil orkester Le Cercle de l’Harmonie pod vodstvom dirigenta Jérémia Rhorerja. Ponovno postavitev opere sta budno spremljala tudi Center za baročno glasbo iz Versaillesa (CMBV) in Palazzetto Bru Zane – Center za francosko romantično glasbo, ki sta nudila tudi vso potrebno znanstveno pomoč.
Koprodukcija med SNG Opera in balet Ljubljana, Plazzetto Bru Zane iz Benetk, Kraljevo opero iz Versaillesa in Nacionalnim gledališčem l'Opera-Comique iz Pariza.
Premiera 10. decembra 2011 v Versaillesu, Francija
Premiera 2. januarja 2012 v Parizu (Opéra Comique)
Premiera v Ljubljani 16. maja 2013
Besedilo po Philippu Quinaultu in Jean-Baptistu Lullyju: Alphonse-Denis-Marie de Vismes du Valgay
Izvedba v francoskem jeziku s slovenskimi nadnapisi.
Dirigent: Atsuši Sakai /Egon Mihajlović
Režija: Marcel Bozonnet
Scenografija: Antoine Fontaine
Kostumografija: Renato Bianchi
Koreografija: Natalie van Parys
Oblikovanje luči: Dominique Bruguiere
Operni solisti, zbor in baletni ansambel ter orkester SNG Opera in balet Ljubljana