KAMOR PTICE NE LETIJO

Magdalena Reiter

KAMOR PTICE NE LETIJO

plesna predstava

Koncept in koreografija: Magdalena Reiter

Soustvarjanje in ples: Mojca Kasjak, Katja Kosi, Jure Masten, April Veselko

Dramaturgija: Andreja Kopač

Asistentka koreografije: Lada Petrovski Ternovšek

Glasba uporabljena v predstavi: Thomas Köner, Peder

Montaža glasbe: Marko Gutman

Oblikovanje luči: Magdalena Reiter

Izvršna produkcija: Mojca Kasjak

Produkcija: Plesna izba Maribor

Koprodukcija: Lutkovno gledališče Maribor

Partner: Narodni dom Maribor

Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Maribor

Zahvale: Katarina Barbara Kavčič, Dalanda Diallo, Ana Germ, Anita Čanadi, Jeffrey Schoenaers

O predstavi

Kamor ptice ne letijo izpostavlja krhkost človekovega telesa v urbanem, iztrganem okolju, ki nenehno išče celost, vendar je globoko razcepljeno in kontradiktorno; v sebi in v svoji okolici "srečuje" le delce spominov, dotikov, stanj preteklosti, ki prebijajo v sedanjost. Kako je mogoče pozabiti to, kar je bilo nekdaj prisotno? Predstava nakazuje na izginevanje podob, občutkov in notranjih stanj ter na poskus njihove revitalizacije, ki se dogajajo skozi proces nenehnega izgubljanja in ponovnega sestavljanja lastne intime, ki poteka na tanki črti med osebnim in socialnim. Prostor skupnega bivanja je na tej razmejitvi reduciran na disfuncionalni izraz, v katerem sta jezik in telo, medtem ko prehajata iz ene oblike v drugo, raztrgana na koščke - vse dokler njune podobe ne postanejo disfigurirane, dokler se popolnoma ne zabrišejo, zbledijo. Na tem mestu se na novo vzpostavlja topografija odsotnosti, ki generira željo. Pozicioniranje con (ne)obstoja kot mehanizem preživetja "na robu", zunaj velikih središč, tako pogojuje nenehno grajenje majhnih skupnosti kot začasnih eksistencialnih tvorb. Pozicija posameznika znotraj tako vzpostavljene skupnosti ves čas niha med izolacijo in stopitvijo z množico, med utopičnim in realnim, med strahom in pogumom, med krivdo in katarzo. V telesih je namreč vedno že vpisan spomin in razkroj nekega prostora in časa, ob čemer je tisto, kar še vednogradi [skupnost], naša intimna želja, da se bližina lahko še vedno zgodi.

Besedilo iz glasbe Thomasa Könerja

Kot da bi lahko govorili namesto. Na mestu. Ki je vedno enako, povsem neustrezno. Čeprav pred našimi očmi, vsesplošna ravnodušnost. Odsevi udobja; nič reči, nič slišati, nič videti. Zlasti ne videti. Kot da nič ne obstaja. Tesnoba. Bolečina. Dvom. Predaja. Skrajnosti. Kar naprej jaz in drugi. Oni in mi. Svet preživelih. Kaj vse so postali naši ljubimci? Kaj so postali naši spomini? Kaj lahko še delimo? Sledi spominov, naših, njihovih spominov? Ostajajo le reminiscence, vseh vrst podobe, včasih glasovi. Spet drugič, zamrznjene slike. Ponavljajoče se odsotnosti, ponovno izvedene z zakasnitvijo. Zastrte slike, ki ne razkrivajo. Kako deliti te odsotnosti? In njihove odsotnosti? Ki obujajo, pozivajo, in ne pozabljajo. Pozabiti, da bi živeli. Da ne bi. Živeti in pozabiti. Ne pozabiti.