Norišnica, d.o.o.

»DR. RANCE: Pri doktorju Prenticeu, travestitu, fetišistu in biseksualnem morilcu, se deviacije precej prekrivajo. Lahko naletiva tudi na nekrofilijo. […] Sklepna poglavja moje knjige se sestavljajo: incest, homoseksualnost, podle ženske in nenavadni ljubezenski kulti napajajo izprijene apetite. Sama modna šara.« Navedeni odlomek iz besedila se zdi popoln povzetek za napoved Ortonove drame in predstave režiserja Vita Tauferja. Dobesedno in značajsko slačenje in preoblačenje razpirata mrežo pripovednih linij, ki vse druge like povezujejo z incestom kot happy endom. Prepričljiva neprepričljivost Ortonovega pripovednega modusa, na katerega gledalec in bralec pristajata, se kot povsem logično nadaljevanje navezuje na neverjetna prepričanja in stališča, ki določajo glavne like, a jih lahko prav ti liki brez težav, odločno in dokončno, v vsakem trenutku dramskega dogajanja opustijo. Kot da bi nam avtor hotel povedati, da sta določeno stališče in osebnost prva simptoma neobstoja, tj. da s tem, ko se definiramo, opustimo množico svojih mogočih značajev.