Paco de Lucia & Band / Live on tour 2010
- 50,00 EUR 50
- 60,00 EUR 60
- 55,00 EUR 55
- 0,00 EUR 0
- 40,00 EUR 40 okrnejn pogled na oder
- Pri nakupu se zaračuna strošek obdelave naročila v vrednosti 1 EUR z DDV na vstopnico.
- Odgovorni organizator in prodajalec
Cankarjev dom- Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana
- +386 (0)1 2417 300
- [email protected]
- www.cd-cc.si
Paco de Lucía & Band
Kralj flamenka in eden največjih virtuozov klasične kitare
Pod pokroviteljstvom španske ambasade in Instituta Cervantes.
Izvršni producent: Tomislav Kašljević, HAARLEM d.o.o. Zagreb
Paco de Lucía, eden največjih živečih kitaristov na svetu, se je rodil 21. decembra 1947 kot Francisco Sánchez Gómez, v Algecirasu, provincialnem mestecu v provinci Cádiz na jugu Španije. Njegovo umetniško ime je posvečeno njegovi materi, Lucii Gomez.
Leta 1958 je imel enajstletni de Lucía prvi javni nastop, leto pozneje pa je prejel posebno nagrado na flamenko tekmovanju v Jerezu. Vplivni kitarist Sabicasa ga je opogumil, da je pričel iskati svoj lastni slog. Paco je njegovemu nasvetu sledil, kar se je več kot očitno izkazalo leta 1970, ko je kot izvajalec debitiral v znamenitem Carnegie Hallu.
Z albumom “La Fabulosa Guitarra de Paco de Lucía”, ki ga je izdal leta 1967, se je Paco pričel oddaljevati od tedanjega vpliva velikih mojstrov kot sta Mario in Riacardo Escuadero in leta 1969 s ploščo “Fantasia Flamenca” definiral svoj stil.
Leta 1968 je spoznal Camarona de la Islo, enega najboljših pevcev flamenka. Rezultat njunega sodelovanja je bilo več kot deset posnetih plošč. Njun album, “Potro de Rabia y Miel” (1991), je bil zadnji, saj je Camaron umrl leta 1992.
Novi stil Paca Lucía je postal bolj očiten na plošči „El Duende Flamenco“ (1972). Sledili so še albumi „Fuente Y Caudal“ (1973), „Almoraima“ (1976), ki ga mnogi označujejo kot pravo mojstrovino, „Paco de Lucia Interpreta a Manuel de Falla“ (1980), posvečen klasičnemu skladatelju, ki je bil oboževalec flamenko glasbe ter leta 1981 album „Solo Quiero Caminar“.
Dih jemajoči rezultati skokov v druge glasbene stile - v njegovem sekstetu so basist, bobnar in saksofonist - z jazz glasbeniki, še najbolj s pianistom Chickom Coreo in kitaristoma Johnom McLaughlinom in Alom Di Meolo so bili dokumentirani na albumih kitarskega tria “Castro Marin” (1979), “Passion Grace and Fire” (1982) in “Friday Night in San Francisco “(1981).
Posnel je tudi glasbo za filme “Carmen”, “La Sabina” in “Balet Los Tarantos”, ki je bil predstavljen v prestižnem Teatro de la Zarzuela v Madridu.
FLAMENKO - ČUSTVA RAZLIČNIH KULTUR
Flamenko je kot blues, s katerim ga pogosto primerjajo, glasba revne in ponosne manjšine. Je pa tudi kompleksna umetnost, ki spaja igranje kitare, petje, ples, ter mirne in eksplozivne ritme. Paco de Lucia je že v rani mladosti znal združiti vse njegove kvalitete.
Neizpodbitno pa je, da je flamenko mešanica mnogih kultur – ciganske, muslimanske, židovske - ustalil pa se je v španski Andaluziji. Njihovi vplivi so jasno slišni v čustvenosti interpretacije pevcev, v ritmih, v počasnih harmoničnih linijah na kitari.
“Kitarist v flamenku nikoli ne sme biti v napoto pevcu”, je nekoč pojasnil Lucía. “Gre za dialog. Pevec poje besede, ki jih v flamenku ni veliko. Kitarist nato sledi pevčevemu klicu. Gre za podporo in ne za razkazovanje talenta.“
Kralj flamenka in eden največjih virtuozov klasične kitare
Pod pokroviteljstvom španske ambasade in Instituta Cervantes.
Izvršni producent: Tomislav Kašljević, HAARLEM d.o.o. Zagreb
Paco de Lucía, eden največjih živečih kitaristov na svetu, se je rodil 21. decembra 1947 kot Francisco Sánchez Gómez, v Algecirasu, provincialnem mestecu v provinci Cádiz na jugu Španije. Njegovo umetniško ime je posvečeno njegovi materi, Lucii Gomez.
Leta 1958 je imel enajstletni de Lucía prvi javni nastop, leto pozneje pa je prejel posebno nagrado na flamenko tekmovanju v Jerezu. Vplivni kitarist Sabicasa ga je opogumil, da je pričel iskati svoj lastni slog. Paco je njegovemu nasvetu sledil, kar se je več kot očitno izkazalo leta 1970, ko je kot izvajalec debitiral v znamenitem Carnegie Hallu.
Z albumom “La Fabulosa Guitarra de Paco de Lucía”, ki ga je izdal leta 1967, se je Paco pričel oddaljevati od tedanjega vpliva velikih mojstrov kot sta Mario in Riacardo Escuadero in leta 1969 s ploščo “Fantasia Flamenca” definiral svoj stil.
Leta 1968 je spoznal Camarona de la Islo, enega najboljših pevcev flamenka. Rezultat njunega sodelovanja je bilo več kot deset posnetih plošč. Njun album, “Potro de Rabia y Miel” (1991), je bil zadnji, saj je Camaron umrl leta 1992.
Novi stil Paca Lucía je postal bolj očiten na plošči „El Duende Flamenco“ (1972). Sledili so še albumi „Fuente Y Caudal“ (1973), „Almoraima“ (1976), ki ga mnogi označujejo kot pravo mojstrovino, „Paco de Lucia Interpreta a Manuel de Falla“ (1980), posvečen klasičnemu skladatelju, ki je bil oboževalec flamenko glasbe ter leta 1981 album „Solo Quiero Caminar“.
Dih jemajoči rezultati skokov v druge glasbene stile - v njegovem sekstetu so basist, bobnar in saksofonist - z jazz glasbeniki, še najbolj s pianistom Chickom Coreo in kitaristoma Johnom McLaughlinom in Alom Di Meolo so bili dokumentirani na albumih kitarskega tria “Castro Marin” (1979), “Passion Grace and Fire” (1982) in “Friday Night in San Francisco “(1981).
Posnel je tudi glasbo za filme “Carmen”, “La Sabina” in “Balet Los Tarantos”, ki je bil predstavljen v prestižnem Teatro de la Zarzuela v Madridu.
FLAMENKO - ČUSTVA RAZLIČNIH KULTUR
Flamenko je kot blues, s katerim ga pogosto primerjajo, glasba revne in ponosne manjšine. Je pa tudi kompleksna umetnost, ki spaja igranje kitare, petje, ples, ter mirne in eksplozivne ritme. Paco de Lucia je že v rani mladosti znal združiti vse njegove kvalitete.
Neizpodbitno pa je, da je flamenko mešanica mnogih kultur – ciganske, muslimanske, židovske - ustalil pa se je v španski Andaluziji. Njihovi vplivi so jasno slišni v čustvenosti interpretacije pevcev, v ritmih, v počasnih harmoničnih linijah na kitari.
“Kitarist v flamenku nikoli ne sme biti v napoto pevcu”, je nekoč pojasnil Lucía. “Gre za dialog. Pevec poje besede, ki jih v flamenku ni veliko. Kitarist nato sledi pevčevemu klicu. Gre za podporo in ne za razkazovanje talenta.“