Srečen konec/ Happy End
- 5,30 EUR 5,30
- 4,50 EUR Dva sedeža skupaj
- Pri nakupu se zaračuna strošek obdelave naročila v vrednosti 1 EUR z DDV na vstopnico.
- Odgovorni organizator in prodajalec
Cankarjev dom- Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana
- +386 (0)1 2417 300
- [email protected]
- www.cd-cc.si
O ljubezni, veri, upanju in zaupanju
V sijajnem prizoru Kvadrata, letošnjega canskega dobitnika zlate palme, muzejski kustos obiskovalce galerije povabi, naj se pred vstopom odločijo, ali ljudem zaupajo ali ne. Če se odločijo za pritrdilni odgovor, zavijejo na desni vhod, če za nikalni, zavijejo levo. Režiserja Rubena Östlunda seveda zanimajo tisti, ki pravijo, da ljudem zaupajo, zato se posveti njim. Takoj po vstopu obiskovalce pričakata na tleh izrisani kvadrat in ob njem provokativen poziv, naj med obiskom, lepo prosim, svoje denarnice in mobilnike pustijo v (nevarovanem) kvadratu.
Östlunda zanimajo človeška razmerja v sodobni družbi, motivi sočutja, iskrenosti, solidarnosti, človečnosti. Cinik bi s sprejem na steno galerije lahko izpisal Dantejevo misel o opuščenem upanju za vse, ki vstopajo skozi desni galerijski vhod, čemur se švedski režiser odreče, saj s svojim dvoličnim junakom obračuna drugače. Pa tudi zato ker je v njegovem filmu govora o kvadratih, ne krogih.
Izbor sedmih filmov letošnjega filmskega abonmaja prinaša podobne tematike, zgodbe, ki govorijo o temeljnih civilizacijskih (ne)vrednotah; o lažeh in manipulacijah v zvezi z smrtjo mame, ki junaka Sladkih sanj določijo za vse življenje in ga privedejo na barikade v razmerju do uradne cerkve. Vera je prav tako osrednji motiv Scorsesejevega Molka, zgodbe o nasilnem izkoreninjenju krščanstva na Japonskem v 17. stoletju, medtem ko (ne)vera v slehernika zaznamuje dva prejemnika nagrad z Berlinala in Cannesa. Aki Kaurismäki »veruje« v sočloveka v migrantski tragikomediji Druga stran upanja, Andrej Zvjagincev v družinski miniaturi Brez ljubezni puško vrže v koruzo. Ostane še upanje: 120 udarcev na minuto ga v zgodbi o civilnih iniciativah ob izbruhu aidsa konec osemdesetih let slavi, medtem ko Michael Haneke v Srečnem koncu, še enem portretu disfunkcionalne družine iz višjega sloja, ni sposoben prepoznati.