Lučonoša
- 5,50 EUR Vstopnica
- Processing costs fee per ticket is 1 EUR. Tax is included.
- Responsible organizer and seller
Otok, zavod za razvijanje filmske kulture Ljubljana- Metelkova 6, 1000 Ljubljana
- [email protected]
- www.kinootok.org
Film temelji na optičnem eksperimentu s točkastimi viri svetlobe in povezanimi filtri. Svetloba prehaja skozi oviro, človeške roke, gibanje rok in prstov pred objektivom pa pri tem ustvarja zanimive kromatične oblike. Končni rezultat je optična avantura, v kateri je svetloba instrument, na katerem prsi ustvarjajo vizualno glasbo.
Če Poljaka postavimo v kontekst »splitskega kroga« eksperimenta, iz katerega izhaja, lahko njegov dokumentarizem razumemo kot nadaljevanje specifične tradicije »oplemenitenega dokumentarizma«, ki ga je gojilo več generacij Kino kluba Split. A v eksperimentatorju, ki spoštuje tradicijo, se skriva tudi avtor z antropološkim potencialom, saj Poljak s svojimi filmi raziskuje vedenje ljudi v specifičnih javnih prostorih. Po drugi plati pa gre tudi za filme osupljivih fotografskih kompozicij in inovativnih jukstapozicij ter močnega vizualnega učinka.
Snemalec in režiser Boris Poljak že trideset let stoji za različnimi kamerami. Filmsko je spregledal skozi okence »osmičke«, s katero že od zgodnjih 80. let snema filme t. i. četrte generacije avtorjev Kino kluba Split, kamor sodijo tudi Mustać, Batinović, Štambuk in drugi. Od začetka 90. let do danes je kot poklicni direktor fotografije preizkusil tako rekoč vse analogne in digitalne filmske formate ter zbral zavidanja vredno zbirko nagrad za fotografijo. Čeprav je njegova avtorska fotografija oplemenitila vrsto filmov drugih režiserjev, se je odločil poskusiti tudi kot filmski avtor v pravem pomenu besede.
Če Poljaka postavimo v kontekst »splitskega kroga« eksperimenta, iz katerega izhaja, lahko njegov dokumentarizem razumemo kot nadaljevanje specifične lokalne tradicije »oplemenitenega dokumentarizma«, ki ga je gojilo več generacij Kino kluba Split, začenši z generacijo Ivana Martinca v 60. letih. Naklonjene so bile nenarativnim, poetično-meditativnim formam, eksistencialnim motivom in atmosferičnemu filmu. Filma, s katerima je Poljak začel svojo nedokončano observacijsko trilogijo, pa kažeta na to, da se v eksperimentatorju s kamero v roki, ki še kako spoštuje tradicijo, skriva tudi avtor z antropološkim potencialom. Čeprav sta oba filma (in tudi tretji, ki še nastaja) sestavljena iz fragmentov in nenarativno strukturirana kakor splitski underground klasiki, pa v nasprotju s filmi »splitske šole« na neki način raziskujeta vedenje ljudi v specifičnih javnih prostorih, namenjenih uživanju v brezdelju. Taka je na primer mestna plaža v filmu Splitski akvarel ali kulturno-zgodovinska znamenitost v filmu Autofocus. Po drugi plati pa gre tudi za filme presenetljivih fotografskih kompozicij in inovativnih jukstapozicij ter kumulativno močnega vizualnega učinka, ki bi lahko stal tudi samostojno oziroma bi bil sam sebi namen.
Diana Nenadić, Filmonaut 11/2015