Oranžni I
- 33,00 EUR 33
- 26,00 EUR 26
- 20,00 EUR 20
- 13,50 EUR 13,50
- 10,00 EUR Dva sedeža skupaj
- Processing costs fee per ticket is 1 EUR. Tax is included.
Kupi vstopnico še danes!
- Responsible organizer and seller
Cankarjev dom- Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana
- +386 (0)1 2417 300
- [email protected]
- www.cd-cc.si
ORKESTER SLOVENSKE FILHARMONIJE
Dirigent: Philipp von Steinaecker
Solista:
Aleksander Buzlov, violončelo
Mojca Bitenc, sopran
Program:
Antonin Dvořák, Koncert za violončelo in orkester v h-molu, op. 104
Uroš Krek, »Caro maestro« za glas in orkester
Gustav Mahler, Simfonija št. 10 v Fis-duru, Adagio
Akademik Uroš Krek (1922–2008), častni član Slovenske filharmonije in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je proti koncu svojega opusa napisal Dve epizodi iz dnevnika Josepha Haydna: slišali bomo prvo iz leta 1996, druga, Tako odhaja dan za dnem za komorni orkester in tenor, pa je nastala leto kasneje. Krek je v času pisanja te glasbe z obdelavo Haydna segel še dvakrat dlje v zgodovino glasbe, kot bo dirigent Uroš Lajovic z Dvořákovim koncertom iz leta 1894–1895 ter Mahlerjevo nedokončano Deseto iz 1910.
Mahlerjeva zadnja leta so dokumentirana z morbidno preciznostjo: vse je natanko popisano, od tragične smrti prvorojenke Anne-Marie na počitnicah ob Vrbskem jezeru, (bolj ali manj prisilnega) odhoda z mesta direktorja dunajske Dvorne opere in usodne diagnoze, bakterijskega vnetja srčne mišice, kar se je vse nakopičilo v nekaj tednih sredi leta 1907. V preostalih skoraj štirih letih je večkrat potoval dirigirat v Združene države, napisal dve simfoniji (in še skoraj celo Deseto ter slabo polovico orkestracije) in se s pomočjo slavnega dunajskega someščana Sigmunda Freuda soočil z ženino ljubeznijo do mnogo mlajšega moškega. O vsem tem vemo verjetno več, kot bi se spodobilo – seveda to glasbi daje še dodatno dimenzijo, verjetno ne ravno umetniške, a vendar tudi Mahler ni bil vzvišen nad uporabo čustvenih orodij. V obdobju dvorjenja je Almi denimo poslal pravkar zloženi Adagietto iz Pete simfonije, zraven pa priložil ljubezensko izpoved v čudovito preprosti šestvrstičnici.
V teh zadnjih letih življenja je bilo Mahlerju že jasno, da je njegovo mesto v zgodovini glasbe zagotovljeno, obenem pa je živel s 'titansko' zavestjo, da mu pri njegovi razboleni in prizadeti intimi to ne more čisto nič pomagati. Vedel je tudi, da pred seboj nima več dosti dni, saj sta z nenehnim zavedanjem bližnjega slovesa zaznamovani tako Deveta kot Pesem o Zemlji.
V času Desete se je vse to dokončno prepletlo – posvetu s Freudom poleti 1910 je septembra sledila triumfalna premiera Osme v Münchnu, nato zadnje potovanje v Ameriko in zavedanje, da se čas resnično izteka. Deseta je najintimnejša izmed vseh njegovih simfoničnih del; Mahler ne stremi več k temu, da bi »simfonija vsebovala ves svet«, kot je rekel Sibeliusu, temveč dela obračun sam s seboj, s svojo ženo in s svojo umetnostjo.
Prvi stavek je še ves Mahlerjev – prepoznaven v elegični pisavi zadnjih treh simfonij, poseben pa v znamenitem »kriku«, disonančni intervenciji solo trobente, ki zareže skozi devet taktov sicer meditativne melanholije. Dirigent Daniel Harding je o tej brutalni gesti dejal: »Čisti glasbeni Edvard Munch.«
Dvořákov koncert za violončelo je v primerjavi s temi pretresljivimi osebnimi zgodbami tako rekoč lahkotno razvedrilo – ima pa v počasni solo pasaži tik pred finalnim crescendom prav tako skrito intimno dramo: skladatelj je ob zaključevanju koncerta izvedel, da je smrtno zbolela sestra njegove žene – sestra, v katero je bil zaljubljen, preden se je poročil, podobno kot Mozart.
Gre za verjetno najbolj priljubljeno koncertantno skladbo za violončelo, ki jo tudi pri nas pogosto slišimo. Pred leti jo je v priredbi za violo predstavil Julian Rachlin, a se ni preveč izkazala, navkljub izjemnemu solistu. Tokrat bomo Koncert slišali v izvedbi izvenserijskega ruskega čelista Aleksandra Buzlova, med drugim asistenta Natalie Gutman na Moskovskem konservatoriju, ki je bil tako kot ona tudi Rostropovičev učenec. V približno desetletju bomo torej s filharmoniki po Gautieru Capuçonu, Alisi Weilerstein in Nicolasu Altstaedtu imeli priložnost poslušati še četrtega izjemnega čelista te generacije.