Zakon Marie Braun
- 3,00 EUR I kategorija
- Processing costs fee per ticket is 1 EUR. Tax is included.
- Responsible organizer and seller
Slovenska kinoteka- Miklošičeva 28, 1000 Ljubljana
- +386 1 4342 520; +386 1 4342 524
- [email protected]
- www.kinoteka.si
(Die Ehe der Maria Braun)
R.W. Fassbinder, ZRN, 1978, 35mm, 1.66, barvni, 120', ap, svp
Poročni urad se ruši v bombnem napadu druge svetovne vojne in njegov uradnik, ves nor od strahu, poskakuje kot opica, dokler ga ne zgrabita ženin (Klaus Lowitsch) in nevesta (Hanna Schygulla) ter položita na tla, kjer mu pomolita v podpis matični list, da ju potrdi kot moža in ženo. Ta groteskni gag, izveden že med samo filmsko špico, pomeni torej sklenitev zakonske zveze med nemškim vojakom Hermannom Braunom, ki mora takoj na fronto, in državljanko Mario, ki ga bo čakala vsa dolga vojna leta in ga z njegovo sliko na hrbtu iskala na železniški postaji, med preživelimi, ki se vračajo iz izgubljene vojne. Ves paradoks tega kratkotrajnega zakona – in obenem njegov eminentni melodramski naboj – je v tem, da bo učinkoval iz svoje odsotnosti, ali bolje, da bo veljal kot zakon v odsotnosti moža in s tem ženo konstituiral kot žrtev. Omemba melodrame tu ni tako odveč, kot se zdi – navsezadnje je R.W. Fassbinder njen odlični poznavalec – kajti melodrama se v svojih najboljših primerih drži podobnega principa: obsesije idealne skladnosti, »dopolnitve« v drugem, ki se ponesreči, in je skušena kot nemožna, a ravno v tem nenehnem odlogu tudi na edini način »uresničena« v iskanju nadomestnih drugih, tistih, ki nadomeščajo »pravega« drugega, ki manjka.
R.W. Fassbinder, ZRN, 1978, 35mm, 1.66, barvni, 120', ap, svp
Poročni urad se ruši v bombnem napadu druge svetovne vojne in njegov uradnik, ves nor od strahu, poskakuje kot opica, dokler ga ne zgrabita ženin (Klaus Lowitsch) in nevesta (Hanna Schygulla) ter položita na tla, kjer mu pomolita v podpis matični list, da ju potrdi kot moža in ženo. Ta groteskni gag, izveden že med samo filmsko špico, pomeni torej sklenitev zakonske zveze med nemškim vojakom Hermannom Braunom, ki mora takoj na fronto, in državljanko Mario, ki ga bo čakala vsa dolga vojna leta in ga z njegovo sliko na hrbtu iskala na železniški postaji, med preživelimi, ki se vračajo iz izgubljene vojne. Ves paradoks tega kratkotrajnega zakona – in obenem njegov eminentni melodramski naboj – je v tem, da bo učinkoval iz svoje odsotnosti, ali bolje, da bo veljal kot zakon v odsotnosti moža in s tem ženo konstituiral kot žrtev. Omemba melodrame tu ni tako odveč, kot se zdi – navsezadnje je R.W. Fassbinder njen odlični poznavalec – kajti melodrama se v svojih najboljših primerih drži podobnega principa: obsesije idealne skladnosti, »dopolnitve« v drugem, ki se ponesreči, in je skušena kot nemožna, a ravno v tem nenehnem odlogu tudi na edini način »uresničena« v iskanju nadomestnih drugih, tistih, ki nadomeščajo »pravega« drugega, ki manjka.