22. festival dokumentarnega filma: Za Samo

Pred približno desetimi leti smo na Festivalu dokumentarnega filma pripravili tematski sklop Smrt delavca, ki je, uganili ste, obravnaval nevzdržne pogoje delovne sile. Danes ob prekariatu, slabih razmerah in vegetiranju na družbenem robu kljub redni zaposlitvi tema ni nič manj aktualna ne pri nas ne v svetu. Kljub temu delavske teme niso nujno pesimistične, govorimo lahko npr. tudi o »Delovni etiki proti slavi in bogastvu«, kot je rdečo nit svojih kratkih zgodb poimenoval ameriški literarni mag Kurt Vonnegut.

Delovna etika v ekstremnih razmerah, zavezanost poklicu ne glede na finančno izravnavo, to so nekatere (pogojno optimistične) teme, ki jih lahko izluščimo iz letošnjega programa FDF. V program so se prikradle skozi stranska vrata, nihče jih ni načrtoval, in tovrstna naključja so najlepša, saj pričajo o nevsiljivi, nestrankarski selektorski (no, delovni) vnemi. Kaj je večja hvalnica življenju in poklicu kot jedro zdravniškega osebja, ki v vse bolj porušenem Alepu vztraja v improvizirani podzemni bolnišnici (Za Samo)? Ali izraelska odvetnica Lea Cemel, ki že pol stoletja proti vsem pričakovanjem trmasto brani zapostavljene in sistematično onemogočene palestinske stranke (Odvetnica)? Ali filipinske čistilke, ki se pred selitvijo v tuje delovno okolje psihično pripravljajo na negotovost in odtujenost od doma in družine (Delo v tujini)? Ali britanski novinar Robert Frisk, ki je celotno poklicno pot posvetil poročanju z vojnih žarišč (To ni film)? Ali še ena ekipa novinarjev, ki vztrajno razkriva grozljivo korupcijo in srednjeveške razmere v romunskem zdravstvenem istemu (Kolektiv)? Ali makedonska čebelarka, ki je v slabem letu postala svetovna senzacija, nominirana za oskarja, ter ki se v hribovitem ruralnem okolju oklepa tradicionalnih metod in zlatega pravila čebelarstva (Medena dežela)?

Svet seveda ni zgolj lep in optimističen, čeprav si nekateri to domišljajo, npr. sodobni najstniški influencerji (Čeljust), ki bi ob morebitni instantni slavi res lahko čez noč postali kreteni, o čemer govori duhovit kanadski dokumentarec Teorija o kretenih. Tisti, ki so prestopili mejo, zdaj kontemplirajo zločin in kazen, eni v litovskih zaporih (Vzorno vedenje), drugi po vrnitvi na prostost v neapeljskih predmestjih (Hči camorre). Kult osebnosti je komunističnim trinogom prinesel slavo tudi po smrti (Državniški pogreb), drugim je omogočil, da so se distancirali od kontroverznih političnih polemik in sodbo prepustili ulici (Primer Makavejev). Umetniki praviloma nočejo govoriti o sebi in svojem delu, toda Andrej Tarkovski je to počel, strastno in jasno, celo religiozno (Filmska molitev). V kinu sicer ne molimo, kvečjemu hrepenimo. Različnih zgodb je več kot dovolj. Dobrodošli! Simon Pope