Za ceno ene vstopnice si boste lahko ogledali dve predstavi, Viktor Szeri: Poetika izčrpanosti ter La Chachi in Lola Dolores: Rudarski flamenko.

Umetnost je delo. Umetniško delo je delo, dobesedno. Natančneje, kognitivno in fizično, afektivno in psihološko delo – vidno in nevidno. Še natančneje, ustvarjalec kot delavec je najpogosteje podjetje v eni osebi, ki opravlja vse od zasnove do produkcije, od izvedbe do komunikacije, od prijave do cirkulacije – samostojen in prekaren, uveljavljen in podhranjen. Kje pretrgati ta začarani krog v razmerah, v katerih je “vse povsod naenkrat”, kjer je hiperprodukcija nujnost, izgorelost pa danost? Hiperprodukcija in izgorelost pravzaprav ukinjata čas. Nimamo časa, da ne bi delali ničesar. Ne delati ničesar postane razkošje. Kdo si lahko privošči, da ne bi delal ničesar?

Nihanje razpoloženja, upočasnjeni refleksi, omotica: fizični in psihološki simptomi izgorelosti neopazno prenikajo v vsakdanje življenje ustvarjalca. Kam s tem uročenim stanjem v razmerah, v katerih se zdi, da šele delo naredi življenje vredno? Neprekinjena produkcija in kopičenje projektov naj bi bila ključ do zadovoljstva, med njimi pa tiho vznikajo motivi, ki kažejo prav v smer prenehanja. V Poetiki izčrpanosti (2022) Viktor Szeri ne skriva apatije – naslanja se na osebno izkušnjo in gradi koreografijo prav na želji po ničemer. Skozi sito utrujenosti raziskuje meje in toleranco svojega lastnega gibanja, obenem pa preizkuša, kako se gledalec vživlja v njegovo odmaknjeno vizijo.

Ruda – preprosta, suha, gola. Da nekaj tako neživega oživi ne le odnos čudenja spričo nesreče, temveč duha spoštljivosti spričo boja, filozofijo, če ne že duhovnost, je čudež. Rudarstvo – preprosto, suho, golo. Da nekaj tako industrijskega ne le vzbudi potrebo po svobodnem petju in plesu, temveč slog flamenka, je dodatni čudež. Zvezana v duhu, tako kot v življenju, kot način vztrajnosti in vztrajanja, skupnostna vez. Taranto – preprost, suh, gol. Kot slog flamenka ne potrebuje okrasja, saj surovost, ki jo nosita cante (pesem) in ples, vsebuje ves duh – in dramo. In od spoštljivosti do nespoštljivosti, taranto v duhu naključja – in humorja. Slučaj?

Taranto kot slog flamenka izvira iz rudarskega območja Almeríje. Izvorno gre za preprosto, suho, golo cante (pesem) brez kitare, ki se je rodila iz potrebe po svobodnem petju. Rudarski flamenko (2022) spoštuje strukturo, ki jo ima tradicionalni tablao, medtem ko preiskuje, kako golo srečanje med plesom in cante (pesmijo) preide v naključje in preobrazbo. Iz tišine, brez instrumentacije, se razvije dialog med glasom in telesom, ki se prepusti presenečenju. Poziv k plesu raziskuje quejíos (stoke) taranta, medtem ko se koreografije nalezljivo preobražajo. Ne da bi bile cilj, vznikajo nespoštljive geste, humor in slučajnost. Ples in cante (pesem) se povezujeta, tako kot v življenju, kot način vztrajnosti in vztrajanja.