Ivan Cankar: Hlapec Jernej ( odpadla decembra, za zamenjave)

Abonma Cankar in za izven

IVAN CANKAR: HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA

Po motivih Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice

Od 15. leta

Režija: Žiga Divjak
Glasba: Damir Avdić
Scenografija: Tina Mohorović
Oblikovanje svetlobe: David Orešič
Kostumografija: Slavica Janoušević
Nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug
Mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić
Produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani

V današnji dobi vsesplošnega cinizma, popolne »naturalizacije« prava in ekonomije, ko se nemo odpovedujemo nekoč težko priborjenim pravicam, je skoraj nujno pripovedovati to, malo da ne biblično zgodbo o hlapcu Jerneju in njegovi pravici. 

Kdo so sodobni hlapci Jerneji? Kakšni poslovni modeli omogočajo novodobno suženjstvo? Ali je življenje iz rok v usta še človeka vredno življenje?

Generacija mladih ustvarjalcev nam ponuja vpogled zunaj meja mentalnega in socialnega geta – v delovna okolja, kjer razmerje hlapec-gospodar še zdaleč ni preseženo. Če teh meja ne bomo presegali in prestopali, bomo kot družba težko obstali …

Mladi režiser Žiga Divjak, ki je za predstavo Človek, ki je gledal svet leta 2017 prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo, je v okviru svojega magistrskega dela k projektu pristopil s pomočjo raziskave, s katero ugotavlja, da prekariat ni zamejen ne na določena delovna področja ne generacijsko.  Nastala je močno izpovedna in pretresljiva predstava, ki od ustvarjalcev zahteva izjemno fizično in psihično koncentracijo in ki gledalcev zanesljivo ne bo pustila ravnodušnih. 

Žiga Divjak s soustvarjalci te  zgodbe mojstrsko vplete ritmično organizirano hojo v krogu. Dinamika luči, vpeta v ne le psihološko motivirano, temveč tudi glasbeno organizirano igro pospeševanja, upočasnjevanja, ponikanja v tišini in glasbenega izbruha v nemoči, pred nami razgrinja sliko stanja stvari. In ko se igralci na odru izčrpavajo z besedami in hojo v krogu, mi, občinstvo zgodbo dopisujemo. Z zgodbami, ki jih poznamo, ki odsevajo v našem ritmu tipkanja, našem zdravstvenem kartonu, v otrocih, ki jih z vročino vozimo v vrtec, kajti delo mora biti opravljeno, kajti na tisoče je teh, ki bi umrli za naše delovno mesto. In, ko pade zavesa in potihne aplavz, se zgodba konča? (Saška Rakef, Radio Slovenija 1, 27. 9. 2018)

Po predstavi 26. januarja bo sledil pogovor z ustvarjalci.