Modri II
- 20,00 EUR 20
- 16,00 EUR 16
- 12,00 EUR 12
- 8,00 EUR 8
- 6,00 EUR Dva sedeža skupaj
- Pri nakupu se zaračuna strošek obdelave naročila v vrednosti 1 EUR z DDV na vstopnico.
- Odgovorni organizator in prodajalec
Cankarjev dom- Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana
- +386 (0)1 2417 300
- [email protected]
- www.cd-cc.si
Dirigent: George Pehlivanian
Solist: Eva-Nina Kozmus, flavta
Program
Samuel Barber, Šola za obrekovanje - uvertura
Anže Rozman, Phoenix za flavto in orkester - novo delo
Aaron Copland, Simfonija št. 3
Uvod v praznični čas bomo zastavili z nadvse radostnim koncertnim sporedom, ki mu bo teden kasneje v Vokalnem abonmaju sledila še posebej slovesna priložnost, saj bo poleg Božičnega oratorija Camillea Saint-Saënsa krstno izvedena istoimenska skladba Damjana Močnika.
Lep krst pa bomo doživeli tudi na tem koncertu: flavtistka Eva-Nina Kozmus bo izvedla skladbo Phoenix podobno mladega Anžeta Rozmana, enako kot Kozmusova tudi že evropsko uveljavljenega glasbenika, ki se je med drugim leta 2012 uvrstil med finaliste skladateljskega tekmovanja v okviru filmskega festivala v Zürichu, kjer je njegovo delo v živo izvedel in tudi posnel sloviti orkester Tonhalle z Davidom Zinmanom!
Rozmanovo skladbo bo skupaj s Kozmusovo krstil George Pehlivanian, v letih 2004–2008 šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije, ki ga je med drugim popeljal na uspešno turnejo po Japonski in v slovito bruseljsko dvorano Beaux Arts z Mahlerjevo Simfonijo št. 2 – ki bo pod vodstvom sedanjega šefa dirigenta Uroša Lajovica na sporedu marca 2016. Pehlivanian je pred desetletjem že krstil koncertantno delo mladega slovenskega avtorja, namreč Violinski koncert št. 1 Nine Šenk (letos tudi ustvarjalke v Modrem abonmaju) z orkestrom Akademije za glasbo in s solistko Anjo Bukovec ter tedaj zmagal na evropskem srečanju akademij v Berlinu. Vsekakor lahko pričakujemo izjemen dogodek tudi tokrat, ko se bo novi »feniks« vzdignill iz pepela. Morda se velja le vprašati – iz pepela česa?
V uvodni in zaključni skladbi večera bo Pehlivanian posegel po delih svojih ameriških sodržavljanov: uvertura Šola za obrekovanje je bila v zgodnjih tridesetih prvi orkestralni uspeh Samuela Barberja (1910–1981) in jo zaznamujeta predvsem razigranost predloge ter oblikovna izbrušenost. S Tretjo simfonijo Aarona Coplanda (1900–1990) pa se Pehlivanian vrača na mesto, kjer je pred leti že bil z Lincolnovim portretom istega skladatelja: obe deli je zaznamovala druga svetovna vojna, a Copland je v obeh ubral odločen, celo triumfalen ton, ki bi mu lahko rekli »soundtrack« ameriškega stoletja, tako v primeru Portreta z izrazito izpostavljenimi vrednotami »dežele svobodnih in domovanja pogumnih« kot tudi v Tretji simfoniji,prvič izvedeni dobro leto po koncu vojne,v katerije citiral svoje lastne Fanfare za običajnega človeka kot zvočni spomenik zmagoslavja demokracije.