Barbarstvo muk/The Barbarism of Torture
- 4,00 EUR Polna cena
- Pri nakupu se zaračuna strošek obdelave naročila v vrednosti 1 EUR z DDV na vstopnico.
- Odgovorni organizator in prodajalec
Ljubljanski grad- Grajska planota 1, 1000 Ljubljana
- 01 306 42 93
- [email protected]
- www.ljubljanskigrad.si
NA OGLED od 7.5.2015 do 27.9.2015
Razstava mučilnih naprav od 16. do 18. stoletja
Staro kazensko pravo si ni prizadevalo za poboljšanje delikventa, temveč za ponovno vzpostavitev pravice s prizadejanjem telesnih muk tistemu, ki je prekršil splošno priznani red. Tematiko lahko obravnavamo z več različnih vidikov, kot so zgodovinski kontekst, pravni predpisi takratnega časa, odnosi v družbi, socialni status, moralne vrednote ter številni drugi. Vse to govori o kompleksnosti teme, po drugi strani pa je bila tovrstna praksa v sodnih postopkih v predmodernem obdobju novega veka nekaj skoraj vsakdanjega. Tudi takratna Ljubljana v tem oziru ni bila izjema, saj ohranjeni viri pričajo o preiskovalnih postopkih, ki so se odvijali za zidovi ljubljanske Tranče, o izvrševanju sramotilnih kazni pred mestno hišo, kjer so nekoč stali sramotilni steber, kletka in klop, kakor tudi o Friškovcu, kjer so se z rabljevim zamahom izvrševale smrtne obsodbe. Vse to je botrovalo odločitvi, da v Kazemate umestimo tovrstno razstavo, pa tudi dejstvo, da v letu 2015 mineva natanko 200 let od odprtja Kaznilnice na Ljubljanskem gradu, institucije, ki sovpada s časom prevlade zapora v kaznovalni politiki, s časom, ki se je odmikal od stare kaznovalne prakse mučenja in okrutnih usmrtitev ter se vedno bolj osredotočal na odvzem prostosti in delovno prevzgojo obsojenca.
Čas od 16. pa vse do zadnje četrtine 18. stoletja je zaznamovalo strašno in okrutno nasilje nad človeškim telesom. V novoveških kazenskih zadevah se je proces preiskave in izreka sodbe odvijal za zaprtimi vrati in se strogo ločil od javne razglasitve sodbe in kaznovanja. Uveljavilo se je pravilo, da je priznanje zločina kralj vseh dokazov, pravosodje pa je za dosego priznanja uporabljalo skrajno nasilne mučilne metode. Fizično nasilje nad telesom naj bi spodbudilo priznanje zločina. S pomočjo barbarskih muk, z »ostrim zasliševanjem« z raznimi mučilnimi napravami, se je pravosodje dokopalo do priznanja, saj je obsodba sledila samo po priznanem zločinu. Manjša hudodelstva in prekrške so kaznovali s sramotilnimi kaznimi. Grešnike in grešnice so javno izpostavili, jih vklepali v klade ali sramotilne gosli, jim nataknili sramotilne maske, jih priklenili k sramotilnemu stebru, zaprli v norčijsko kletko, potapljali v reko, z rezanjem in pohabljanjem delov telesa ter žigosanjem pa so jih za večno zaznamovali in onečastili.
Čas krvnega kazenskega sodstva so zaznamovale številne okrutne javne usmrtitve. S smrtjo so kaznovali težje zločine. Na morišču se je odvijal teater groze, spektakel, v katerem je v ospredje stopil rabelj, ki je moral brezhibno opraviti usmrtitev. Naj je šlo za razčetverjenje, strašno strtje s kolesom, obešanje, obglavljenje, utopitev ali smrt na grmadi, množica je vedno pozorno spremljala nastop krvnika in ocenjevala njegovo spretnost, umetnost muk, ki jih je zadal ubogemu grešniku ali grešnici. Z namenom prevencije in zastraševanja pa naj bi muke usmrčenih trajale še po smrti. Njihova v kolo vpeta ali na vislicah viseča iznakažena telesa so namreč vsem na ogled in hkrati v svarilo razstavili med nebom in zemljo.
Razstava novoveških mučilnih naprav, orodij in pripomočkov, ki so jih uporabljali tako za dosego priznanja s pomočjo torture kot tudi pri kaznovanju lažjih in težjih kaznivih dejanj, naj bi po eni strani osvetlila takratni čas razsipnosti muk in krutih kazni, po drugi strani pa naj bo tudi opomin, da danes tovrstne prakse še zdaleč niso preostanek neke daljne preteklosti. Torej, ali je sedanja, domnevno civilizirana družba sploh kaj drugačna?
Razstavni eksponati so rekonstruirani na podlagi originalnih predlog, ohranjenih ilustracij in različnih zapisov iz Nemčije, Italije, Španije in drugih dežel. Razstava je potujoča in je bila do sedaj med drugim na ogled v Veliki Britaniji, Nemčiji, na Poljskem, v Estoniji, Litvi in na Danskem, leta 2011 pa tudi v Arheološkem muzeju v Zagrebu.
Priporočamo vodeni ogled razstave. Kliknite za več informacij.
Za obisk razstave priporočamo vožnjo s tirno vzpenjačo.